Pomanjkanje svetlobe povzroča motnje razpoloženja
S krajšimi dnevi uplahne volja do življenja, včasih so vzrok za pravo sezonsko depresijo. Način življenja je treba čim bolj prilagoditi ritmu dneva in noči.
Šestdeset računalniško vodenih reflektorjev, usmerjenih v najlepša pročelja – to je razkošno darilo, ki ga je Rattenberg podaril svojim 467 prebivalcem, da bi jih pozimi potegnil iz teme, ki jih obdaja štiri mesece na leto. Malemu trgu iz 12. stoletja v osrčju avstrijske Tirolske na jugu države zastira sonce 910 metrov visoka gora Stadtberg. Za osvetlitev so se odločili po raziskavi leta 2003, ki je pokazala, da eden od petih prebivalcev pozimi trpi za depresijo zaradi pomanjkanja sonca. Do pomladi 2007 so v sodelovanju s svetlobnim laboratorijem Bartenbach Lichtlabor v Aldransu postavili 30 svetlobnih postaj. Ta velikanska naložba (za dva milijona evrov) naj bi vasico, ki je v zadnjih petih letih izgubila kar deset odstotkov prebivalcev, rešila iz polmraka.
Ne ve se, ali bodo načrt lahko uresničili. Sezonske motnje razpoloženja, ki mučijo Rattenberžane, niso nič novega. Zdravniki jih dobro poznajo. Navzven se kažejo z manjšo energijo, razdražljivostjo, motnjami spanja in poudarjenim nagnjenjem k sladkarijam. Pri večini od nas ta nihanja razpoloženja ostanejo neškodljiva in minljiva, zadostuje nam nekaj dni modrega neba, pa se nam kljub mrazu morala dvigne. Pri dveh ali treh odstotkih prebivalstva, večinoma ženskega spola, pa pomanjkanje sonca in krajši dnevi konec jeseni izzovejo reakcije, ki so podobne pravi klinični depresiji (silna utrujenost, strah, nenormalno povečanje potrebe po spanju in apetita). Te je treba zdraviti.
Vzrok za sezonsko depresijo
Natančne mehanizme je treba še razložiti, a biologi in psihiatri so si edini glede pomembnosti svetlobe. Vemo, da svetloba sinhronizira našo notranjo uro, ta pa nadzoruje endogene ritme številnih fizioloških funkcij (temperaturo, raven krvne glukoze, izločanje hormonov itd). Kadar smo izpostavljeni drugačnim svetlobnim razmeram, kot smo jih vajeni, desinhronizacija naših notranjih ritmov vpliva na delovanje našega organizma. Nekateri ljudje so bolj občutljivi kot drugi za spremembe menjavanja dneva in noči oziroma letnih časov.
Pri tistih, ki trpijo za zimsko depresijo, je tako, kot če zmanjševanje intenzivnosti svetlobe ne bi omogočalo več natančnega urejanja bioloških ritmov. Kot da bi začelo našo notranjo uro, vrženo s tira zaradi svetlobnih sprememb, zanašati, tako da bi enkrat prehitevala, drugič zaostajala. Te motnje še krepijo velike spremembe, ki jih naravnemu ciklu svetlobe in teme nalaga urbana civilizacija, pozimi še bolj kot poleti.
»Z elektriko živimo tako, kot da se dnevi jeseni ne bi krajšali. Na delu moramo pogosto prav v tem času dati od sebe največ, medtem ko je za napore veliko primernejše poletje,« pravi psihologinja Nicole Phelouzat, ki z etnosociologom Martinom de la Soudièrom (s centra za transdisciplinarne študije EHESS/ CNRS) raziskuje ta sezonski pojav. V petih letih sta izprašala številne žrtve zimske potlačenosti in se pogovarjala s psihiatri, specializiranimi za to področje – v Franciji in tudi v skandinavskih državah, kjer je ta problem še veliko bolj pereč, pa tudi v zmernem pasu. Sklep njunih raziskav je takle: biološka ura najbolj prizadetih ljudi se največkrat ne more prilagoditi njihovemu socialnemu ritmu. Ta hipoteza pa se ne nanaša na drugo sezonsko motnjo, ki je redkejša: poletno depresijo, o kateri zdravniški svet še ni dal nobene prepričljive razlage.