Gradnja avtocest
V sedmih letih, odkar v Sloveniji gradimo avtoceste, je avtocestni program od projekta stoletja z največjo politično podporo postal odlagališče za odslužene politike in najbolj priročen vir za pokrivanje lukenj v proračunu. Dokler Dars zaradi zamud pri umeščanju tras v prostor ni mogel porabiti vsega denarja od bencinskega tolarja in cestnin, ki ga je imel na voljo, in mu še ni bilo treba odplačevati posojil, zmanjševanje bencinskega tolarja ni bilo problematično.
Denar mu je ostajal, in namesto da bi se valjal po različnih računih, ga je ministrstvo za finance pač porabilo za druge namene v okviru proračuna. Zdaj, ko so se na ministrstvu za finance na ta denar že preveč navadili, da bi ga lahko pogrešali, ga Dars vse bolj krvavo potrebuje. Tujih posojilojemalcev težave pri krpanju proračuna ne zanimajo, svoj denar želijo imeti v skladu s pogodbami vrnjen. Nanj v nobenem primeru ne bodo pozabili, tako kot slovenska vlada na svoje sklepe. Minister Presečnik na primer za tiste, ki jih je sprejela lani po obravnavi obsežne Darsove analize izvajanja programa, ve le, da so bili precej dolgi in da vlada niti tekočega bencinskega tolarja Darsu vsega ne more zagotoviti, kaj šele, da bi mu vrnila tistega, ki mu ga je v preteklih letih že odvzela. Drugi ministri s predsednikom vlade na čelu, ki so nekateri – v nasprotju s Presečnikom – sedeli tudi v takratni vladi, se najbrž niti tega ne spomnijo več.
Povsem v skladu z obnašanjem sedanje vlade so Presečnikove obljube, da bo nova uprava Darsa v sodelovanju s prometnim ministrstvom »intenzivirala aktivnosti za zagotovitev stabilnega in dolgoročnega sistema financiranja izgradnje avtocest«, da bo pospešila »pripravo strokovnih podlag za nov razvojni avtocestni program«, da bo nekatere avtoceste treba graditi tudi s koncesijami, Dars pa preoblikovati v pravo delniško družbo.